Pogledaš telefon. Odgovora še vedno ni.

Odložiš ga in se vrneš k delu, pogovoru ali večerji. Del pozornosti pa ostaja pri vprašanju brez odgovora. Čez nekaj minut spet pogledaš telefon.

Nič se ni zgodilo, pa vseeno čutiš utrujenost.

Težak odgovor lahko boli. Med čakanjem pa te misli lahko vodijo skozi številne možne odgovore, pogosto še preden to sploh opaziš. Nekateri razočarajo, drugi prestrašijo. Večina se nikoli ne bo uresničila, telo pa se lahko nanje odziva, kot da se moraš nanje že zdaj pripraviti.

To ne pomeni, da je slabe novice lahko sprejeti ali da je negotovost vedno hujša. Pomeni, da ima lahko to, da ne vemo, svojo posebno čustveno ceno.

Zakaj um nenehno išče odgovor

Negotovost pušča vprašanje odprto. Ko nam je odgovor pomemben, skuša um to vrzel zapolniti: predvideva, preigrava možnosti in išče znake, kaj bi se lahko zgodilo.

Če pogosto načrtuješ in rešuješ težave, je to lahko videti kot odgovorna priprava. Včasih tudi je. Če lahko zdaj narediš konkreten korak, ti razmislek lahko pomaga.

Toda priprava se lahko spremeni v nenehno vračanje k istim možnostim brez novih informacij. Situacije, ki se še ni oblikovala, ne moreš rešiti. Um še naprej dela, vprašanje pa ostaja odprto.

Raziskave in klinična gradiva povezujejo težave s prenašanjem negotovosti s pretirano zaskrbljenostjo. Skrb lahko daje občutek, da se pripravljamo, čeprav izida ne more narediti bolj predvidljivega. (Centre for Clinical Interventions)

Kaj se zgodi z notranjo tehtnico?

Tesnobo si lahko preprosto predstavljamo kot notranjo tehtnico.

Na eni strani je nevarnost, ki jo zaznavamo.

Na drugi so viri, za katere verjamemo, da nam bodo pomagali: naše izkušnje, sposobnost odločanja, ljudje, ki nas podpirajo, in možnosti, ki jih imamo.

Negotovost lahko vpliva na obe strani. Stran z nevarnostjo se napolni z možnimi izidi, največ pozornosti pa pogosto dobijo najstrašnejši. Naše vire je medtem vse težje videti.

Niso izginili. Toda ko ne vemo, s katero situacijo se bomo zares soočili, težko prepoznamo, kaj bomo potrebovali. Za problem, ki je še vedno le ena od več možnosti, ne moremo sestaviti enega konkretnega načrta.

Tako se skušamo pripraviti na vse, a se ne počutimo pripravljeni na nič.

Vrnimo tehtnico bliže resničnosti

Cilj ni obljubiti si, da se bo vse dobro izšlo. Tudi ne prisiliti uma, da neha razmišljati. Cilj je ločiti to, kar se dogaja zdaj, od tega, kar si predstavljaš, da bi se lahko zgodilo.

Lahko se za trenutek ustaviš in vprašaš:

• Kaj v tem trenutku dejansko vem?
• Kaj predvidevam?
• Ali lahko danes naredim kaj koristnega ali skušam rešiti prihodnost, ki je še ne poznam?
• Če bo izid težak, na katere svoje moči, izkušnje ali podporo se lahko oprem?

Ta vprašanja morda ne bodo odpravila nelagodja med čakanjem. Lahko pa ti pomagajo spet videti celotno tehtnico: poleg možne nevarnosti tudi svojo sposobnost odziva.

Ko odgovor prispe, bodo morda še vedno potrebni skrb, podpora ali nov načrt. S to dejansko situacijo se lahko soočiš korak za korakom. Ni ti treba vnaprej preživeti vseh možnih izidov.

Če zaradi negotovosti pogosto čutiš napetost, izčrpanost ali izgubljaš občutek prisotnosti v lastnem življenju, lahko to skupaj raziščeva v terapiji. Delam na daljavo in v živo v Ljubljani, v angleščini, ruščini in slovenščini.