O meni | Moj pristop in poklicna pot
Moje ime je Jekaterina Hvala.
Več kot 20 let sem gradila kariero v velikih mednarodnih podjetjih — od začetnega delovnega mesta do položaja generalne direktorice in vodila ekipe z več kot 100 ljudmi v različnih državah.
Dosegali smo ambiciozne rezultate: podirali prodajne rekorde, izboljševali dobičkonosnost, gradili močne ekipe in širili poslovanje. Navzven je bilo to videti kot jasna zgodba o uspehu.
Vendar me nikoli niso zanimali samo rezultati.
Vedno so bili to ljudje — kako razmišljajo, kaj jih žene, kako se spopadajo s pritiskom in kako pogosto njihov notranji svet ostane neviden, tudi ko je navzven vse videti »v redu«.
Življenje med državami, vlogami in perspektivami
Z leti sem živela in delala v več različnih državah in se v odrasli dobi večkrat preselila.
Ta izkušnja je oblikovala moj pogled na ljudi — onkraj vlog, onkraj kultur in onkraj zunanjega uspeha.
»Navzven je bilo vse videti stabilno in uspešno. V sebi pa sem čutila hitenje, težo in vse večjo odtujenost.«
Obdobje, ki je spremenilo vse
Čeprav je na papirju vse delovalo, sem se znašla v zelo težkem obdobju.
Hkrati se je zgodilo več stvari — poklicna negotovost, velike spremembe v podjetju, osebni izzivi in odgovornost, ki jo je prinašala moja vloga.
Obenem sem se ravno vrnila s porodniškega dopusta. Imela sem dva majhna otroka, pogoste bolezni doma in veliko neprespanih noči. Prišlo je tudi do težkih trenutkov v mojem ožjem krogu — izgube in situacije, ki so me globoko čustveno prizadele.
Kako sem to doživljala
- Življenje je teklo prehitro in bilo je vsega preveč
- Vedno je bilo treba nekaj rešiti, urediti ali nekam iti
- Bila sem nenehno napeta, duševno izčrpana in preobremenjena
- To napetost sem prinašala domov — hitreje sem izgubila potrpljenje in se odzivala ostreje, kot bi si želela
- Tudi v trenutkih za počitek sem se počutila odtujeno
Ko zdaj pogledam nazaj, vidim tudi, koliko tega pritiska sem ustvarjala sama.
Poskušala sem nadzorovati vse — nenehno sem razmišljala vnaprej, predvidevala, kaj bi lahko šlo narobe, si zamišljala scenarije in jih skušala preprečiti. Ob tem mi je zmanjkalo časa, da bi zares živela.
»Spomnim se dopusta in tega, kako sem pozneje ob fotografijah pomislila: bila sem tam, a tega nisem zares doživela.«
Ta vzorec se je pokazal povsod — v mojem delu, pri vzgoji otrok, celo v trenutkih, ki naj bi bili sproščujoči.
Zelo malo je bilo občutka prisotnosti, veselja ali počitka — kot da bi šla skozi življenje na avtopilotu, naredila vse, kar je bilo treba, a ga ne bi zares živela.
Kar nekaj časa se je življenje zdelo težko, negotovo in čustveno oddaljeno.
Ko zdaj pogledam nazaj, z razumevanjem, ki ga imam danes, jasno vidim, da sem preživljala obdobje čustvene izgorelosti in preobremenjenosti — čeprav takrat nisem imela te jasnosti.
Vedela sem le, da nekaj ni v redu — da življenje ne bi smelo biti tako napeto, naglo in odtujeno.
In vendar sem nadaljevala.
Obrat k psihologiji
Ko pogledam nazaj, to jasno vidim kot prelomnico.
Takrat sem se odločila, da se ustavim in razumem, kaj se dogaja v meni.
Takrat sem se obrnila k psihologiji.
To ni bila hitra ali lahka odločitev. Pomenila je odmik od uspešne kariere in nov začetek — ob vseh odgovornostih, negotovosti in obveznostih vsakdanjega življenja.
Toda korak za korakom se je nekaj začelo spreminjati.
Kako je to spremenilo moje življenje
Začela sem razumeti svoje vzorce, svoje reakcije in notranji pritisk, s katerim sem živela dolga leta.
Naučila sem se, kako zgraditi drugačno vrsto notranje stabilnosti — ki ne temelji le na nadzoru ali dosežkih, temveč na zavedanju in podpori.
Ta proces ni ostal le na ravni »dela«. Globoko je spremenil moje osebno življenje.
Sem mama dveh otrok in s partnerjem sva skupaj že več kot 15 let. Skozi psihologijo sem začela veliko jasneje videti, kako naši notranji vzorci oblikujejo način, kako se povezujemo — z otroki, z bližnjimi in s seboj.
Moj odnos z otroki se je bistveno spremenil. K vzgoji sem začela pristopati bolj zavestno, z manj pritiska in globljim razumevanjem njihovega čustvenega sveta.
Sčasoma se je spremenil tudi odziv mojih otrok. Moj starejši sin je postal samostojnejši, odgovornejši in bolj zavzet za učenje — brez potrebe po stalnem nadzoru ali pritisku.
Tudi z mojim partnerjem se je nekaj spremenilo. Najin odnos je bil vedno topel, vendar je postal bolj odprt, bolj zavesten in trdnejši — z več prostora za razumevanje, komunikacijo in resnično povezanost.
Danes moje delo temelji tako na strokovnem znanju kot na osebnih izkušnjah.
Moj pristop
Moj pristop se je razvijal skozi čas — skozi izobraževanje in izkušnje.
Spoznavala sem različne psihološke pristope, vključno s psihoanalitičnim razmišljanjem, geštalt pristopi, kratkotrajno terapijo in coachingom.
Vsak od njih mi je dal nekaj dragocenega — globlje razumevanje osebnosti, čustvenih procesov ter odnosa, ki ga ljudje vzpostavljajo do sebe in drugih.
Hkrati sem iskala nekaj, kar bi prineslo več jasnosti, strukture ter resničnih, praktičnih sprememb.
Zato so kognitivne in vedenjske metode (KVT) postale temelj mojega dela.
KVT je strukturiran pristop, podprt z znanstvenimi dokazi, ki se osredotoča na razumevanje povezanosti misli, čustev in vedenja. Omogoča nama ne le raziskovanje, temveč tudi opazovanje sprememb skozi čas.
Ta način dela mi je zelo naraven — vedno sem imela analitičen um in cenim jasnost, logiko in praktične rezultate.
Hkrati ne delam na tog ali zgolj tehničen način.
Združujem tisto, kar sem v drugih pristopih našla dragocenega — globino, rahločutnost in razumevanje posameznikove izkušnje.
In uporabljam tudi elemente coachinga, kadar je to primerno — še posebej, ko človek ne želi le premagovati težav, ampak želi tudi napredovati, rasti in ustvariti nekaj več v svojem življenju.
Iz prve roke poznam občutek, ko je v tebi preveč hrupa — in premalo jasnosti o tem, kam naprej. Če v svoji izkušnji prepoznaš kaj podobnega, ni treba, da tako ostane — in ni ti treba skozi to brez podpore.